Ko se pogovarjam z različnimi profili zaposlenih v podjetjih opažam, da jih je mnogo prepričanih, da v službi pač ne moreš, ne smeš  ali se ne spodobi, govoriti o svojih čustvih, stiskah, težavah… Prepričani so, da v službi ni prostora za take zadeve. Da je potrebno to skriti, prikriti, odriniti, potlačiti… Drugi ne smejo opaziti, da je kaj narobe. Vendar komu s tem pravzaprav koristimo?

Zadnjič je na mojem treningu neka gospa povedala, da je žalostna zaradi osebne izgube, vendar tega ne želi pokazati v službi. Zato se raje umika in se ne druži toliko s sodelavkami, kot običajno. Njene sodelavke so bile začudene, ko je to povedala, saj so mislile, da jim je kaj zamerila in zato ne želi z njimi več toliko komunicirati. Zato je deloma trpelo tudi delo, ker so imele sodelavke zadržke pristopiti do nje in reševati službene zadeve. Vse sodelavke so rekle, da bi jim bilo veliko bolje in lažje, če bi jim to povedala. Vse bi razumele in se temu ustrezno odzvale. Gospa je bila prijetno presenečena nad odzivom sodelavk in vesela, da je to podelila.

Kar želim povedati je, da ko prestopimo prag podjetja, ne postanemo roboti. Svoje težave, stiske in čustva nosimo s seboj. Seveda služba ni mesto, kjer svoje osebne težave rešujemo, je pa vsekakor smiselno, da s sodelavci in vodjo komuniciramo, da se z nami nekaj dogaja. Naše notranje stanje sigurno vpliva na učinkovitost pri delu, delovni proces in klimo v ekipi. Zato je veliko bolje, da o svojih težavah povemo vsaj najožjim sodelavcem in vodji, da se znajo ustrezno odzvati.

Če imamo na primer zdravstvene težave in o njih nikomur ne povemo ter odlašamo z zdravljenjem, lahko pride do kasnejših resnih posledic tako za nas kot za podjetje.  V kolikor pa pravočasno komuniciramo, pa se lahko v podjetju dogovorimo, da nas začasno nekdo nadomešča, prevzame del naših nalog ali se delo drugače reorganizira.

Za to, da se uspemo ustrezno naravnati in razumeti, da smo v službi vsi še vedno samo ljudje, je potrebno razviti empatijo do sebe in drugih. Potrebno je razumeti, da imamo vsi ljudje podobne potrebe v odnosih, pa kjerkoli že smo – doma, v službi ali med prijatelji. V korporativnem svetu je v precejšnji meri prisotno prepričanje, da je potrebno obvladovati oziroma ne kazati čustev. Da je posel na prvem mestu in je vse temu podrejeno. Ampak v resnici posel delajo ljudje z vsemi svojimi čustvi. Najboljši so ravno tisti, ki so zagreti, strastni, avtentični in navdušeni nad tem kar delajo.

Ker smo vsi samo ljudje, je normalno, da v službi ne moremo biti vedno dobre volje in delati na 120%, kot nekatera podjetja pričakujejo od svojih zaposlenih. Nujno je, da se tako zaposleni kot vodje, začnejo zavedati tega dejstva. Ključ je v zavedanju tega, da smo tudi v službi še vedno samo ljudje in dovolimo sebi in drugim biti le to. Prisluhnimo sebi kaj potrebujemo in naučimo se prisluhniti sodelavcem. Na ta način se bomo vsi v delovnem okolju bistveno bolje počutili in bomo tudi bolj motivirani ter učinkoviti.

Opažam, da pogosto zaposleni ne vedo na kak način bi s sodelavci ali vodjo komunicirali, ko jih nekaj muči. Dogaja se, da ne povejo, ali pa komunicirajo na napačen način. Na primer dlje časa jih nekaj muči in ne rečejo nič, potem pa enkrat izbruhnejo. Po drugi strani vodje ne znajo prisluhniti in razumeti kaj se dogaja z njihovimi zaposlenimi. Kako biti v delovnem okolju v odnosih in komunicirati na pravi način se lahko naučite na različne načine. Meni je zagotovo pomagala udeležba na treningu NLP Praktik, kjer sem se naučila ogromno o medosebnih odnosih in komunikaciji ter s tem bistveno izboljšala sodelovanje in učinkovitost v delovnem okolju. V kolikor vas tak trening zanima, več informacij dobite na povezavi NLP PRAKTIK
(za fizične osebe in zaposlene, ki si želijo prevetriti svoj način komuniciranja).

Vodite in razvijate ekipo zaposlenih in vas zanima, kako vzpostaviti okolje, kjer se bodo zaposleni izražali in prispevali svoje vire k ciljem podjetja? Prijavite se na 5 dnevni trening HR Mojster
(za kadrovike in menedžerje, ki se ukvarjajo z razvojem kadrov).