Poznate pregovor ‘Navada je železna srajca’?

Le-ta še kako drži. Ljudje smo bitja navad in se najraje držimo tistega, kar poznamo. In tistega kar znamo. Seveda obstaja dober razlog, zakaj je temu tako.

Naša prva in najbolj osnovna psihološka potreba je potreba po varnosti. In znane stvari nam dajejo občutek varnosti. Tudi, če niso najbolj koristne in zdrave za nas.

Morda ste v službi pogosto v stresu in nezadovoljni, vendar ste se na to nekako navadili. Poznate sodelavce, poznate šefe, poznate svoje delo in vse to sprejmete kot normalno. To postane vaša realnost oziroma vaša ‘železna srajca’.

Težko si predstavljate, da je lahko tudi kako drugače. Zato vztrajate v situaciji, ki morda ni najbolj optimalna za vas.

Ste se vdali v usodo?

V podjetjih vodstvo postavi določena pravila in se vede do zaposlenih na nek način. Tudi, če se ta pravila zaposlenim ne zdijo preveč smiselna in vedenje vodstva doživljajo kot neprimerno, to zaposleni po nekem času sprejmejo in se ‘vdajo v usodo’.

Prepričani so, da se nič ne da spremeniti. Ne glede na vse jim zaposlitev predstavlja neko varnost. V resnici pa je odločitev vsakega posameznika, kako se želi počutiti v delovnem okolju. Večina ljudi je prepričanih, da nespoštljivo, agresivno ali ignorantsko vedenje vodij ali sodelavcev pač morajo sprejeti. Da morajo sprejeti neke zunanje omejitve in pravila, ki se jim ne zdijo smiselna. Samo zato, da dobijo plačo in lahko preživijo. In da se ne da narediti nič. Tako ali tako je povsod enako.

To, kako se drugi vedejo do vas, je odvisno od vas in ne od drugih. Vi ste tisti, ki postavljate svoje meje in vi ste tisti, ki drugim dopustite, da te meje prestopajo.

Odnos do vodje

Zaposleni najtežje postavljajo meje v odnosu s svojim vodjo. In zopet obstaja dober razlog za to. Vodjo običajno doživljamo kot avtoriteto in zato se v komunikaciji z njim nezavedno odzivamo na način, kot smo se na svoje prve avtoritete (starše) odzivali kot otroci.

Designed by Freepik

Takrat smo v ego stanju otroka in se tako tudi vedemo.

Lahko se dogaja, da se vodji podredimo, ne upamo izraziti svojega mnenja na odločen način oz. stati za lastnim mnenjem. Bojimo se posledic. Na telesni ravni lahko čutimo nemoč, zakrčenost ali čisto zamrznemo. Lahko smo jezni, pa tega ne izrazimo.

Določena navodila ali pravila vodje se nam morda ne zdijo smiselna, pa se ne upamo ugovarjati ali pa zahtevati razlage. Tudi če vprašamo, dobimo odgovor vodje: »Ker sem se jaz tako odločil(a)!« In potem nehamo spraševati.

Ego stanje odraslega

Če želimo izstopiti iz ego stanja otroka v odnosu do našega vodje, se moramo premakniti v ego stanje odraslega.

To pomeni, da najprej razumemo, da so naše potrebe ok in normalne. Na primer potreba po smislu je normalna. Če vas zanima ZAKAJ morate nekaj početi, če potrebujete, da imajo stvari, ki jih počnete, za vas smisel, je to normalno. Vsi ljudje to potrebujemo. In vso pravico imate to vedeti. Zato naj vas ne bo strah svojega vodjo vprašati ZAKAJ je potrebno nekaj početi ali slediti nekim navodilom.

Če boste kljub temu, da se vam neka stvar ne zdi smiselna, to stvar opravljali, boste vedno znova to opravljali z odporom. V mislih se boste ukvarjali s tem vsakič znova in se po tihem jezili. To je izguba časa in energije. Pa še delo je slabše opravljeno. Po liniji najmanjšega odpora, kot pravijo. To ni dobro niti za vas, niti za podjetje.

Enakovrednost

Druga stvar, ki je pomembna, da jo razumemo, je to, da je vodja ravno tako človek kot mi. Enako kot mi je odrasla oseba. Značilnost odraslih oseb je, da smo si enakovredni. Ne podrejeni in ne nadrejeni, ampak enakovredni.

V podjetju sicer obstaja hierarhija, ki pa je namenjena predvsem razdelitvi vlog.

Designed by katemangostar / Freepik

Direktor ali lastnik postavi vizijo (kam gremo), vodstvo postavi strategijo (kako bomo do tja prišli) in zaposleni so v podjetju zato, da na operativni ravni izvajajo vizijo in strategijo. V tem smislu smo v podjetju vpeti v neko hierarhijo in smo hierarhično ‘podrejeni’.

Dolžni smo opravljati naše delovne naloge v dogovorjenih okvirih. Dogovor pomeni, da smo se tudi mi sami strinjali s pogoji sodelovanja. To smo storili, ko smo podpisali pogodbo o zaposlitvi. Kot odrasla oseba smo sprejeli te pogoje.

V nobenem primeru pa se nam ni treba komurkoli osebnostno podrejati, niti vodji. Osebnostno se podrejati pomeni, da drugi osebi dopustimo, da vpliva na nas v negativnem smislu. Da sprejemamo in dopuščamo neustrezno vedenje, sprejemamo naloge in pravila, ki za nas nimajo smisla, delamo sebi v škodo (npr. delamo preko delovnega časa, nimamo odmorov, ne vzamemo si časa za počitek, hrano, vodo ali druge osnovne fiziološke potrebe).

Moramo se zavedati, da smo odrasla oseba in da namesto nas nihče ne bo poskrbel za nas in naše potrebe.

Poskrbite za svoje potrebe

Ko smo bili otroci, je bila zadovoljitev naših potreb odvisna od staršev. Staršem smo se podrejali zato, da smo dobili kar smo potrebovali. Kot odrasle osebe pa smo sposobni sami poskrbeti za svoje potrebe, zato se nam ni potrebno drugim podrejati ali pričakovati, da bodo drugi poskrbeli zanje. To je naša odgovornost.

Stopiti v ego stanje odraslega med drugim pomeni, da prepoznamo svoje potrebe in jih znamo izraziti na ok način.

Če pomislite na vaše delovno okolje, kaj bi vi zase potrebovali? Več časa? Več počitka? Manj stresa? Bolj jasna navodila? Pojasnila glede internih pravil? Več pomoči? Poznati vizijo, poslanstvo in strategijo podjetja? Boljši odnos z vodjo? Več izobraževanj? Večje plačilo?

Designed by rawpixel.com / Freepik

Ste toliko odrasli, da si upate stopiti do svojega vodje in izraziti kaj potrebujete? Znate to storiti na miren in odločen način ter pri tem vztrajati? Znate zdravo razumsko argumentirati in obrazložiti zakaj nekaj potrebujete?

Nekateri ljudje sicer izrazijo svoje potrebe, vendar na nepravi način. Ali premalo odločno, so premalo vztrajni ali pa morda preveč agresivni. V nobenem primeru to ni način komunikacije, s katero pridemo prav daleč.

Ne boste verjeli, ko se postavimo zase na ok način, nas tudi drugi začnejo gledati drugače. Dojemati kot odrasle osebe. In doživljati kot sebi enake. Če pa se vedete kot otrok, potem vas drugi doživljajo kot otroka. In se temu primerno vedejo.

Seveda ni nujno, da boste vedno dobili, kar potrebujete. Vaša odločitev je potem, ali boste v takem delovnem okolju vztrajali, ali si boste poiskali drugega, kjer boste lahko poskrbeli za svoje potrebe.